Branko Sosič

http://Slovenski avtoportret 1918 – 1991Pod izbrano karikaturo Draga Senice (Večer, 24. novembra 1990) je zapisala: »Ampak v resnici jo je tudi strah: Kaj pa, če bo to vendarle samomor? Kaj, če se ne obeta novo življenje, pač pa smrt?«

»Ne, ne bo smrt, temveč rojstvo,« je optimistično komentirala zgoraj objavljeno risbo (Branko Sosič, Delo, 29. december 1990). »Dete je vstalo iz jaslic, vzelo svoj otep slame in se napotilo v prerojeno življenje.«

Knjigo končujejo z nekaterimi opisi pod karikaturami: »Konec junija se je končno zgodilo posilstvo, ki ga je tako dolgo čakala z mešanico groze in maščevalne izzivalnosti. Najprej je bila spet napoved (v Mladini, 24. junija 1991) in na njej je čakala s provokativno dvignjenimi kiklami. Nato je bilo narisano izkustvo, spodobno predstavljeno kot zgolj prepadenost nad tem, da si je napadalec vendarle upal. (Branko Sosič v Delu, 28. junij 1991.)

Sklepni karikaturi v knjigi je ustvaril Franco Juri. »Slovenija je potegnila na dan valjar, dobro pomerila in nagnala napadalca. (Delo, 20. julij 1991)« Zadnja v knjigi s številko  64 (Delo, 12. oktober 1991) pa ima podpis: »In potem je zaloputnila vrata, samovšečna in samozavestna, očiščena in prerojena deklica.«

Alenka Puhar  svoje bogato razmišljanje in jezikovno zelo privlačno, recimo sočno razlago dogajanj sklepa z besedami: »Zgodba se končuje z več humorja in samoironije kot se je začela. V njej je manj sledov Ivana Cankarja. … Slovenija se je iz kmečke neveste odločila postati mestna hišna Evrope – revna in negotova, zmršena in neugledna, ampak pripravljena stati na lastnih nogah. Postaviti se zase in postaviti se na lastne noge – to so besede, ki si jih je trmasto ponavljala, ko je trkala na vrata Evrope. Z robcem, ki ga je imela za vsak primer pripravljenega v žepu, a ki je bil bistveno manj moker kot svoje dni.«http://www. kdo-kaj- zakaj.si