Branko Sosič

Alenka Puhar, izredno pronicljiva književna in publicistična ustvarjalka, je leta 1992 pri Novi reviji izdala delo Slovenski avtoportret 1918 – 1991, v katerem je skozi karikature vrste slovenskih avtorjev ustvarila zgodovinsko-psihološki portret Slovenije, ki ga začenja s karikaturo Maksima Gasparija, objavljeno v Kurentu 1. oktobra 1918. V svojem pripisu pod risbo je zgoščeno označila svoj pogled: »Slovenija je jeseni 1918 doživela vstajenje. Sredi vzcvetelega trnja je odprla oči, podala roko svojemu princu v polhovki, da bi se kot nevesta napotila v novo, polno življenje.«
V besedilu je takole opisala takratni čas: »Val sreče, navdušenja in olajšanja, ki je spremljal združitev južnih Slovanov v državo SHS, so Slovenci najpogosteje označevali kot ‘vstajenje’. Za artikulacijo svojega čustvovanja so torej poiskali izraz, ki je večplasten, saj pomeni tako postavitev na noge, prebuditev iz spanja, pa tudi (čudežno) prebuditev iz smrti v novo življenje in potemtakem eno centralnih točk v mitologijah človeštva. … Gaspari je to tudi narisal.«
Zelo analitično in v mnogočem duhovito zasoljeno knjigo zaključuje poglavje »Kri in prerojenje«, v katerem s karikaturami spremlja vojno za Slovenijo, kjer sta »skupaj trčili dve trmi: slovenska in armadna« … »Ampak odpor je bil. Trajal je nekaj dni. Presenetil je armado, ki je očitno mislila, da se odpravlja na sorazmerno lahek pohod, ki bo sam po sebi dovolj zastraševalen, da bo uporna dežela pokleknila. In pravzaprav je še bolj presenetil same Slovence, ki so toliko časa prepričevali sebe in svet, da česa takega sploh niso zmožni, da je iz tega nastal tako rekoč aksiom. Med spopadi je bila prelita kri 65 ljudi. Sorazmerno malo, a očitno dovolj, da sta se obe trmi ohladili. Slovenci so obrzdali srboritost in vdano podpisali brionski sporazum, s katerim so obljubili, da ne bodo rinili z glavo skozi zid. Armada je pogoltnila maščevalnost in obljubila, da ne bo šla z očeladenimi glavami in drugimi pripomočki skozi slovenski zid. Tako nekako. To pač ni in noče biti vojaška ali vojna zgodovina.«

Pod izbrano karikaturo Draga Senice (Večer, 24. novembra 1990) je zapisala: »Ampak v resnici jo je tudi strah: Kaj pa, če bo to vendarle samomor? Kaj, če se ne obeta novo življenje, pač pa smrt?«

»Ne, ne bo smrt, temveč rojstvo,« je optimistično komentirala zgoraj objavljeno risbo (Branko Sosič, Delo, 29. december 1990). »Dete je vstalo iz jaslic, vzelo svoj otep slame in se napotilo v prerojeno življenje.«

Knjigo končujejo z nekaterimi opisi pod karikaturami: »Konec junija se je končno zgodilo posilstvo, ki ga je tako dolgo čakala z mešanico groze in maščevalne izzivalnosti. Najprej je bila spet napoved (v Mladini, 24. junija 1991) in na njej je čakala s provokativno dvignjenimi kiklami. Nato je bilo narisano izkustvo, spodobno predstavljeno kot zgolj prepadenost nad tem, da si je napadalec vendarle upal. (Branko Sosič v Delu, 28. junij 1991.)

Sklepni karikaturi v knjigi je ustvaril Franco Juri. »Slovenija je potegnila na dan valjar, dobro pomerila in nagnala napadalca. (Delo, 20. julij 1991)« Zadnja v knjigi s številko  64 (Delo, 12. oktober 1991) pa ima podpis: »In potem je zaloputnila vrata, samovšečna in samozavestna, očiščena in prerojena deklica.«

Alenka Puhar  svoje bogato razmišljanje in jezikovno zelo privlačno, recimo sočno razlago dogajanj sklepa z besedami: »Zgodba se končuje z več humorja in samoironije kot se je začela. V njej je manj sledov Ivana Cankarja. … Slovenija se je iz kmečke neveste odločila postati mestna hišna Evrope – revna in negotova, zmršena in neugledna, ampak pripravljena stati na lastnih nogah. Postaviti se zase in postaviti se na lastne noge – to so besede, ki si jih je trmasto ponavljala, ko je trkala na vrata Evrope. Z robcem, ki ga je imela za vsak primer pripravljenega v žepu, a ki je bil bistveno manj moker kot svoje dni.«http://www. kdo-kaj- zakaj.si