Slutim jo, pomlad
Objavljeno: 23. 3. 2022»V pesmi Ljubim, ki je programsko mogoče najizrecnejša, beremo, da izpovedovalka ljubi tako noč, njeno mehko, žametno roko, kot tudi jutro, ki je prinašalec upanja, in prav tako visoki dan, na koncu pa še posebej zlati večer, ko zvezda večerna temne zavese vesolja odstira, in je čas najtesnejšega stika človeške minljivosti z neskončnostjo vesolja ter dobrotnostjo sveta.
Ljubezen je dan – in je noč,
je jutro in zlati večer,
je trava zelena, pesem vesela, roža cveteča,
njiva dišeča,
je ptica v letu, nežna pesem dekletu, dobra letina kmetu.
Je hvaležnost, sočutje, ponižnost in skromnost
pa tudi ponos in zanos,
ljubezen sem jaz in si ti,
je večnost, brezčasje – začetka ne konca ji ni.
Pravzaprav ni ob teh verzih česa razlagati, vse povedo,« je zapisal Kmecl.. »Ni pesmi, ki ne bi s svojo izpovedjo krožila v tem pomenskem svetu. Mogoče se sliši malce staromodno, celo znano. Toda ali ne obstaja glasno prepričanje, da je vse v literaturi bilo že ničkolikokrat povedano, da je vse že zdavnaj znano, da pa prihajajo zmeraj spet novi in novi poeti, ki povedo te ‘zdavnaj znane’ reči na novo, drugače, jih napolnijo s svežo močjo osebnih doživetij, najdejo zanje popolnoma nove jezikovne partiture,«
V sklepni misli je takole označil poezijo Mihaele Zahrastnik; »Če ne bi bilo danes kaj takega skoraj pregrešno, bi bilo mogoče zapisati, da imamo pred seboj značilno žensko poezijo – v najboljšem pomenu besede.«
Misel v okvirčku
Letošnja pomlad se nam kaže v povsem drugačni luči, kot pa jo v svoji že pred leti ustvarjeni uvodni pesmi zaznava pesnica Mihaela Zahrastnik. Njena bit je v vsem njenem dolgem življenju tesno povezana z vsem zemeljskim življem in vesoljnim stvarstvom in tega se dotika vsaka ubesedena misel v zbirki. Ko se bralec potopi v njena sporočila, mu to lahko pomaga, da si vsaj za trenutke lahko odmisli vsa bremena in težo sedanjega časa, sedanje »pomladi«. Človeške oči sicer lahko zaznavajo bujenje narave, toda glava in duša se ne moreta otresti morečega ozračja in stanja v družbi. Kot da je človeštvo izgubilo samo sebe, kot da v naši skupni zavesti ni ničesar več, kar bi vse stvarjenje na Zemlji povezovalo v enovito življenjsko skupnost, »ki izvira iz ljubezni in vanjo zopet se izteka«. Tudi avtorica je v eni od pesmi skorajda preroško izrazila svojo slutnjo razraščajočega se zla.
Pa prišli so čudni časi
in prišle so čudne sile,
strah je v meni, da se tvoja sveta roka zlomi,
v zraku zmede so atomi,
strah je v meni, da ti zlato tele bo za brata,
da za vekomaj zapro se raja vrata
in ti stopilo boš na pot, od koder ni povratka. (pesem Seme)